Namreč po principu, kar lahko storiš danes raje prestavi na jutri. Spet ali pa še vedno sem nekaj zmatran. Danes je baje tak dan. Sem pa naredil nekaj v športnem smislu. Prijavil sem se na najnaj21, tekma s katero sem lani začel svojo “tekaško kariero”. No vsaj mislim sem, pa je vmes skočil še kraški maraton. Letos bo enak trend. Najprej tekaški maraton, potem pa še najnaj21. Lani je bila to za mene najtežja tekma. Brez dvoma bo med težjimi tudi letos. Čeprav sem danes v taki formi, kot sem bil lani oktobra. To pomeni, da sem v odlični formi in da le še stopnjujem. V primerjavi z lanskim prevelikim optimizmom bom šel letos precej drugače. Namreč z veliko več kilometrov v nogah. Prav tako z veliko več višinskimi metri v nogah. Tako, da komaj čakam. Seveda pa je prej še ena tekma. In sicer 12 ur Šmarne gore. Tudi to je letos v planu. Rad bi videl/izkusil to tekmo, ki je pravzaprav bolj druženje. Po mojem bo ta tekma še najbolj zanimiva in nekje highlight letošnjega leta. Ko sem se z organizatorjem pogovarjal o tem teku in ko sva računala dolžine me je pošteno zakrbelo. Mogoče bo pa to moja prva ultra. He, he. Bomo videli, če bomo seveda zdržali. Me prav zanima kaj bodo rekle noge, ko se bodo plazile gor in dol po Šmarni gori tretjič, petič, sedmič,… upam, pa da več kot sedemkrat. Saj vem, da sem norc ampak všeč so mi zadeve, ki terjajo nekaj več.
Ob takih zadevah se spomnim naše HR šefice, ko smo se podili na Vršič s kolesi ravno na dan, ko so naši bivši lastniki prodali firmo sedanjim lastnikom. Vsake pol ure sem imel telefon. Imam pač tako službo. In tako sem se matral na Vršič kaki dve uri. In potem pride HR šefica z avtom za mano (jo je skrbelo) in vidi, da gonim. Lepo počasi, nedeljsko. In me vpraša, če me pelje. Itak, da je bil moj odgovor ne. Iz večih vidikov. Prvi vidik: Itak, da ne bom obupal. Trma pač. Drugi vidik: Ženska mi pa že ne bo pomagala, itak, da zmorem, Pač moški ego. Tretji vidik: Sebe bi pustil na cedilu. Tako lahko kot sicer kar nekaj slovencev vsaj rečem: Bil sem na Vršiču. In za to imam dokaz. Fotko, za katero se ne spomnim kje je in priče, s katerimi smo skupaj gonili gor. In ko smo se pogovarjali pred hotelom v Kranjski na pivu pravi: “Matr, trmast pa si.” In tega se večkrat spomnem.
No in tudi Šmarna gora bo morala iti na trmo. Nekaj časa bo šlo na kondicijo, potem na kakšne gele, potem pa itak da na trmo. Drugo mi ne preostane.
Skratka, jutri bo treba na Blegoš. Je treba trenirat za tele hribovske razdalje.
Hotel "Na kljuki" 
Komentiraj